VIP obiskovalka Sončnega doma

Nazaj

Bela1

Sem obiskovalka Sončnega doma. Prihajam iz veččlanske družine. Bratje in sestrice so počasi odhajali, le jaz in mamica sva ostali sami na Sončkovi kmetiji v Zg. Kungoti. Sem so prihajali razni ljudje, naju hranili in izkazovali ljubezen.

Nekega dne pa so prišli ljudje iz Sončnega doma. Preživljali smo lepe dneve, ko  je napočil čas slovesa, nam je bilo vsem zelo hudo. Moram priznati, da smo se v nekaj dnevih zelo navezali. Niti v sanjah pa si nisem mislila, da me bodo posvojili. Mamica je bila zelo vesela, saj je vedela, da bom dobro preskrbljena.

Prišel je čas, ko sem končno prispela v Sončni dom. Najprej so me peljali  k človeku v beli halji, kjer so me cepili in pregledovali.  Kako sem se počutila ? Pa kaj bi vam govorila, saj sami veste, kako je, ko prideš k ljudem v beli halji. Vse sem dobro prestala. Okrog mene se je dan na dan zbiralo veliko prijaznih ljudi, ki so me božali, ljubkovali in hranili. Vsega je bilo včasih že preveč. Pa kaj moraš, če so oni prijazni, sem se bila tudi jaz pripravljena žrtvovati. Pojedla sem vse, kar so mi dali, zato je bilo mojemu želodčku včasih prav težko.

Dodobra sem že spoznala ljudi in natanko vem, kdo mi prinaša priboljške. Vendar se je zanje potrebno potruditi. In kako to gre? Imam čudovite rjave oči in tudi brez »make up-a« znam tako lepo pogledati, da se priboljški kar vrstijo drug za drugim. Tudi svežega zraka se naužijem. Imam tlakovano dvorišče in zelenico v parku. Moram se pohvaliti, da sem jo že kar nekajkrat brez orodja dobro prekopala in si zakopala »zaklade«, ki so po določenem času zelo slastni. Res pa je, da sem po takšnem delu zmeraj zelo umazana in potrebna kopeli, vendar za moje skrbnike to ni težava.

Zelo rada se družim s stanovalci Sončnega doma. Razveselim jih s svojo razigranostjo, toplino; radi se igrajo z mano, mi mečejo žogico, ki jim jo z veseljem prinašam nazaj… Skupaj gremo na sprehod po parku , pod Pohorje, nabirat regrat. Ko sem utrujena zaspim na sedežni in se stisnem k nekomu.

Kadar sem vsega naveličana, se rada usedem v dvigalo in se vozim, vozim, vozim … dokler me nekdo ne pokliče iz njega. Nihče ne razume, da si sama ne morem privoščiti svojega avtomobila.

Kdo sem jaz, se sprašujete.

Sem Bela, zlata prinašalka!

Ne prinašam zlata, prinašam pa nesebično ljubezen, spoštovanje, hvaležnost, ki ga/je v današnjem času kronično primanjkuje.

S hvaležnostjo, vaša Bela!